Čebelje paše
Zgodbe okusov iz narave
Vsak med pripoveduje svojo zgodbo. Njegova barva, aroma in okus so odvisni od rastlin, dreves in naravnega okolja, v katerem čebele nabirajo nektar ali mano.
Od nežnih cvetov akacije do dišečih lipovih cvetov in bogatih gozdnih virov – narava čebelam ponuja raznolike paše, ki se odražajo v značilnostih posameznih vrst medu.
Spoznajte različne čebelje paše in odkrijte, kaj daje našemu medu njegov značilen okus.
Akacijeva paša
Akacijeva paša – nežni beli cvetovi in bogat nektar
Robinija ali akacija (Robinia pseudoacacia L.) je tujerodna drevesna vrsta, ki je v Evropo prišla iz Severne Amerike v začetku 17. stoletja. Prisotna je skoraj po vseh nižjih legah v Sloveniji, še posebej dobro pa uspeva na območju Pomurja, Primorske, Bele krajine in Bizeljskega. Na te bogate lokacije čebelarji radi pripeljemo svoje čebele za pridelavo dragocenega akacijevega medu.
Akacija je izrazito topoljubna rastlina, kar močno vpliva tudi na pogoje, potrebne za dobro medenje. Je zelo občutljiva na spomladansko pozeb, v občutljivi fazi razvoja lahko že temperature okoli 0 °C poškodujejo mlade poganjke, zaradi česar poškodovani cvetovi kasneje ne medijo.
Poleg tople pomladi akacija zahteva toplo vreme tudi v času samem cvetenja. Cveteti začne na primorskem območju ob koncu aprila, v preostalih legah pa v začetku maja. Čebelarji si takrat želimo stabilnega in sončnega vremena z dnevnimi temperaturami nad 25 °C ter toplimi nočmi nad 12 °C. V takšnih pogojih je izločanje nektarja v cvetovih najobilnejše, kar čebele s pridom izkoristijo za nabiranje izjemno svetlega, blagega in sladkega akacijevega medu.
Lipova paša
Lipova paša – dišeči simbol slovenskega poletja
Lipa (Tilia platyphyllos Scop.) in lipovec (Tilia cordata Mill.) sta naši avtohtoni drevesni vrsti, ki rasteta v listnatih gozdovih po vsej Sloveniji. Posebej opazna je lipa, ki jo najdemo skoraj v vsaki slovenski vasi in velja za prepoznaven simbol slovenstva. Čeprav je v gozdovih zastopana v manjši meri kot lipovec, imata obe drevesi izjemen pomen za čebelarstvo. Prav lipovec je zaradi svoje pogostejše razširjenosti v gozdnih sestojih v največji meri zaslužen za pridelavo cenjenega lipovega medu.
Lipa začne cveteti v začetku ali sredini junija, lipovec pa približno 14 dni kasneje, zaradi česar se cvetenje na višjih ali hladnejših legah lahko podaljša vse do prvih dni julija. Poleg nektarja iz bogatih cvetov se na listih obeh vrst v ugodnih vremenskih razmerah razvijejo tudi uši, ki izločajo mano. Ta manin vir lahko medenje še dodatno obogati in podaljša.
Naše čebele na lipovo pašo najpogosteje prepeljemo na območja z najboljšimi sestoji lipovih gozdov, predvsem na območje Kanala, Tolmina in Kobarida na Primorskem ter na Ribniško-Kočevsko. Lipov med, ki ga čebele naberejo na teh neokrnjenih lokacijah, odlikujejo prepoznavna sveža aroma po cvetočih lipah, blaga mentolasta nota ter svetlo jantarna barva z zelenkastim odsevom. Za lipov med je značilno tudi to, da med naglo kristalizira.
Kostanjeva paša
Kostanjeva paša – moč in izrazit značaj narave
Pravi kostanj (Castanea sativa Mill.) je razširjen skoraj po vsej Sloveniji. V preteklosti je imel izjemen pomen predvsem zaradi svojih hranilnih plodov ter lesa, bogatega s tanini. Za čebelarje pa je kostanj neprecenljiv. Poleg pridelave cenjenega kostanjevega medu ponuja čebelam obilne količine cvetnega prahu. Ta bogat vir beljakovin omogoča odličen razvoj čebeljih družin v zgodnjem poletju ter ustvarjanje ključnih zalog cvetnega prahu, ki ga čebele nujno potrebujejo za prezimovanje.
Kostanj cveti v podobnem času kot lipovec, v drugi polovici junija pa vse do prvih dni julija. Ker se je v svojem razvoju razvil iz vetrocvetke, so njegovi cvetovi precej občutljivi na neugodne vremenske vplive, saj lahko že rahla poletna ploha ali močnejši veter povzročita predčasno končanje medenja in odpadanje cvetov.
Naše čebele lahko kostanjevo pašo izkoristijo kar v domačem okolju, kjer je sestoj kostanja zadosten in ob dobrih vremenskih pogojih povsem zadošča potrebam naših kupcev po tem cenjenem medu. Kostanjev med, ki ga pridelamo je temno jantarno do rjavkaste barve z rdečkastim pridihom. Odlikuje ga prepoznaven grenkast okus, zaradi česar velja za pravo poslastico za ljubitelje močnejših medov. Sortno zelo čisti kostanjev med ostane tekoč zelo dolgo in kristalizira izjemno počasi.
Cvetlična paša
Cvetlična paša – pestrost in raznolikost cvetočih travnikov
Pridelava cvetličnega medu temelji na izjemno raznolikih medovitih virih. V njem seveda prevladujejo cvetoče travniške rastline, ki pa zagotovo niso edini vir nektarja. Kolikšen je delež posameznih rastlin v cvetličnem medu, je odvisno od vsakega leta posebej, saj čebele sočasno obiskujejo več naravnih virov, ki so v danem trenutku najbolj bogati z nektarjem in cvetnim prahom.
Poleg travniških cvetlic čebele spomladi s pridom izkoriščajo tudi pašo na različnih sadnih drevesnih vrstah (breskve, slive, ringloji, jablane, hruške, gojene češnje ipd.) ter na divji češnji, ki s svojim zgodnjim in obilnim cvetenjem daje močan spodbuden odriv za spomladanski razvoj čebeljih družin. Kasneje v sezoni se temu pridružijo še grmovnice, regrat, detelje in številne druge medovite rastline našega okolja.
Ker čebele nektar nabirajo na tako pestri paleti cvetov, je cvetlični med izjemno bogat z raznolikimi minerali in cvetnim prahom. Njegova barva se raztezata od svetlo rumene do tople zlate ali celo svetlo jantarne. Odlikuje ga domač, prijetno sladek in sadno-cvetličen okus. Zaradi naravno višje vsebnosti glukoze in pestrega cvetnega prahu cvetlični med lahko hitreje kristalizira, kar je povsem naraven pojav.
Gozdna paša
Gozdna paša – bogastvo naših neokrnjenih gozdov
Značilnost gozdnih paš je izjemno raznolika sestava različnih virov medenja v gozdnem prostoru. Prevladujoči delež gozdnega medu predstavlja sladka mana, ki jo na drevesih izločajo različni naravni povzročitelji medenja. Poznamo več vrst teh drobnih žuželk – predvsem različne vrste uši in kaparjev, ki na drevesih sesajo drevesni sok, viške sladkorjev in mineralov pa izločajo v obliki sladkih kapljic, ki jim rečemo mana.
Vsaka vrsta uši ali kaparjev je prilagojena na svoje določene drevesne vrste. V naših gozdovih čebele mano najpogosteje nabirajo na smreki, jelki in javorju, lahko pa tudi na hrastu, macesnu ter ostalih drevesnih vrstah – ob ugodnih letih celo na bukvi, ki je sicer za čebele večinoma nepomembna. Ker je pojavnost mane močno odvisna od mikroklimatskih razmer, vlažnosti zraka, temperatur in samega razvoja povzročiteljev medenja, je gozdna paša vsako leto edinstvena, nepredvidljiva in le redko ponovljiva.
Zaradi specifičnega izvora je gozdni med izjemno bogat z mineralnimi snovmi in antioksidanti. Odlikuje ga temnejša rjava do skoraj črna barva, lahko tudi z rdečkastim odsevom. Njegova aroma je polna, smolnata in spominja na suho sadje ter gozdno rastje, okus pa je prijetno bogat in manj sladek od cvetličnih medov. Zaradi višje vsebnosti mineralov in specifične sladkorne sestave gozdni med kristalizira različno hitro, kar je odvisno predvsem od tega, kateri vir mane so čebele izkoriščale v največji meri.
Hojeva paša
Hojeva paša – kraljica iglastih gozdov
Jelka (Abies alba), v čebelarstvu bolj znana kot hoja, je za smreko in bukvijo tretja najpomembnejša drevesna vrsta pri nas. Izjemno pomembna je tudi za čebelarje, saj lahko gosti tri različne vrste uši in eno vrsto kaparja, ki izločajo mano. V ugodnih letih, ko se katera od teh povzročiteljev dobro razvije, je lahko hojeva paša izjemno radodarna. Ker se takšni pogoji ne pojavijo vsako leto in na bogato medenje včasih čakamo tudi več let, je hojev med toliko bolj poseben, cenjen in priljubljen med porabniki.
Hojev med je izjemno temne barve – od temno rjave z značilnim zelenkastim ali olivnim odsevom do skoraj črne. Odlikujeta ga intenzivna aroma po smoli, iglavcih in mentolu ter prijeten, manj sladek okus z opazno mineralno noto. Zaradi svoje edinstvene sestave in višje vsebnosti mineralov hojev med kristalizira izjemno počasi.